Pa sem doma. V stanovanju polnem umazanega perila od prživetega dopusta in računov, ki so se tačas nabrali v poštnem nabiralniku, prazen hladilnik, prazna stavba. Hiša strahov. Sedim za tem računalnikom in premišljujem kaj bi napisala. Potopis iz počitnic? Občutke, ki me prevevajo zaradi tega ali onega? Razglabljanje o hrvatih, o slovencih ali čemerkoli že? Ne. Ne da se mi. Mislim da sem še vedno na off. Za menoj slišim glas Novkoviča in Cetinskega, prijetna melodija prežema prostor in mene. Od vsega novega jaz še vedno tu na mestu, med stenami, med svojimi mislimi.

Skoraj mesec dni je minil, no ajde 3 tedne, pa sem spet na istem. Lepo te je bilo videti po tolikem času. Lepo te je bilo objeti, poljubiti, čutiti na, ob, v sebi. Bla, bla bla. Krog se vrti. Eni in isti prizori se ponavljajo. Prideš, greš, zdaj te hočem, zdaj ne, bi in ne bi. Moram, ne smem. Potrebujem te in nočem te potrebovati. Toda včeraj je bilo lepo.

Klik. Je naredilo klik? Ma ne, upam, da ne. Nočem še ene barabe, spet nekoga, ki me bo spravljal v jok, nekoga, ki me bo tako fenomenalno ljubil, da mu bom morala pripadati. Toda včeraj je bilo lepo.

Kot vedno. Nič novega. Plačujem račune, se odpravljam v službo, perem cunje, pomivam posodo, skrbim za otroke. Eni in isti prizori. En in isti lajf. That`s me. Ha, ha….moja zgodba, moj vsakdan. Vse po starem, nič novega.

Trgovine imajo letne urnike, zato so večinoma zaprte, uradniki na dopustih, Severna primorska je opustošena. Ulice so prazne. Ljudeje v sencah čakajo mrak. Trenutek ohladitve. Meni pa tu noter, v tej temni hiši, v teh temnih mislih vedno bolj mraz. Eno in isto. Grem v pm.

V glavnem na zahodu nič novega.

Pa se je zgodil oz. se še dogaja. Cel teden, teden črnine in razvrata, dobre muzike in zanimive družbe. Jaz sem ga šla okusit, en dan, ena noč, 24 ur odklopa. Verjamem, da bi bil cel teden še boljši, a kakor pravijo, kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden. In v tem primeru se bom reka morala držati, saj zaradi dopustov ne morem izostati iz službe. Drugič si vzamem večjega (kot vedno ), čas za metal camp seveda.

V glavnem, začelo se je nekako tako, da sva parkirala avto. Plačala za karte in vstopila. Potem se ne spomnem več, ha ha. Beri naprej »

In ne počutim se dobro. Ne znam si več lagati in ne zmorem si več verjeti. Nimam več izgovorov, nimam argumentov. In kar bežim. Nevem ne kam, ne pred kom. Ampak stalno nekam bežim. Tako utrujena. Ne prenesem več teh misli. Kam? Za boga kam moram priti?

Ti, on, ona, vsi nekaj pričakujete. Ti, on, ona, Beri naprej »

… je ena čudna stvar. Se mi zdi, da se cel svet vrti okrog njega. Sexi ritka, sexi glas. Sexa se mi zdaj, seksal bi vso noč. Karnekej. Vsi bi sexali. Zjutraj, zvečer, vedno in povsod. Jaz sexam z njim, on bi sexal z drugo, naslednji bi sexal z mano pa meni ni, jaz bi sexala s čisto drugim a ta ne ve da sploh sem. Karnekej. Nikoli prav. Krog se vrti a na koncu vsi veseli, ker če ne drugače sexamo vsaj z nekom.

Nekoč, davno tega sem začela sexat, ker so vse moje vrstnice že sexale, pa sem ugotovila, da bi bilo dobro da tudi jaz. Potem sem sexala iz strasti, potem iz ljubezni in še potem kar tako. Včasih za ljubi mir, včasih ker mi je bilo dolgčas. Potem smo sexali iz navade ali ker je bil čas za to. Beri naprej »

Pred kakšnim letom, mogoče dvemi, sem preko nekega spletnega foruma naletela na zanimivega človeka. Začelo se je z nekimi kritičnimi komentarji na neko, sedaj nevem več katero temo a kolikor se še spomin, je šlo za precej burno debato o čemerkoliže. V glavnem po nekajkratnem nasprotujočem se mnenju, nikoli žaljivem, me tale osebek kontaktira na moj privat mail. Bil je zelo originalen saj me je takoj postavil v nek poseben položaj. Kolikor se še spmnem, je bilo mojih prvih nekaj mailov zelo jezno nastrojenih. Odrezavih, morebiti celo arogantnih. Potem pa, nevem, ali je on klonil ali me je pripravil do tega da se sama, ampak začelo se je zanimivo dopisovanje z nekom, ki sploh nisem vedela kdo je. Tekom pisanja in prebiranja teh sporočil sem ugotovila, da gre za precej samosvojega odvetnika, odkritega človeka z argumenti. Potem, nevem zakaj in kako, res se ne spomnem podrobnosti, sem se nekega dne, vračajoč se iz Ljubljane, mimogrede vstavila nekje pri Logatcu, na drinku, s tem trmastim in nič kaj podrejajočim se odvetnikom.

Vizuelno ni bil napačen, saj se spomnim, da sem cel večer tuhtala zakaj je samski. Bil je precej uglajen, oblečen v temno obleko s svetlejšo srajco, kravate se ne spomnim, v roki pa je držal vrvico Beri naprej »

… la la la… la vita e bella… kakšen je šele njen konec… la la la…. peklensko dober mora biti… zajebano dober…. megafantastičen, boljši od triplega orgazma… ne morš verjet…. ko je že lajf tko lep… finiš je vedno boljši….desert, sladica in te zadeve….. prihajanje po odhajanju….ono ko že misliš, da ne moreš več in pride kar samo od sebe…. ono faking dobro doživetje, ko presenetiš samega sebe, ko sploh nisi vedel, da imaš vse to v sebi….naslado, umazano dober fuk….smrt….a ni to nekaj zelo podobnega? Beri naprej »

Ne da se mi več. Konc. Pika kom. Pejdi nekam stran, daleč, v tri PM, kamorkoli že, samo stran od mene. Briga me kako bo izgledalo. In briga me, če si s tabo ne morem pomagati. Nisi ne prvi ne zadnji, ki je prišel in odšel. In nisi edini, ki ima probleme. Nisi nekdo, ki bi mu morala biti na razpolago. Nisi nekdo, kateremu bi se morala prilagajati. Čakati, da boš razpoložen, da ne boš imel problemov z bivšo ali v službi. Ne, nema. Ne da se mi. Beri naprej »

Rada bi ugasnila misli, jih izklopila, obmolknila globoko v sebi. In potem legla na gladino življenja. Lahkotna, neopazna. Kot pero bi zaplavala po mehki podlagi, nezno, brez strahu. Brez ciljev in skrbi. Brez pricakovanj. Brez motiva. Kar tako, brez vsakega smisla, za trenutek bi si odpocila. Nabrala novih moci. Nahranila izpito, napolnila iztroseno. Pozabila neuporabno, zradirala vse slabo. Lahkotna kot peresce bi lebdela na valovih. Mocna, neustrasna. Cakala bi neurje.
Trdna, neomajna. Brezskrbna. Zeljna nemira in visokih valov. Kot nagajivi otrok bi te cakala, tebe nepremagljivo vsodo. In tedaj bi videla, da ti zmorem biti enakovredna, mogoce celo mocnejsa, da znam biti boj, da ne obupam zlahka. Toda ne zdaj. Zdaj ne zmorem. Predolgo ti klubujem, brez prestanka. Utrudila si me. Pusti mi trenutek, da si odpocijem. Obmolknem in ugasnem misli. Potem me zgrabi, neusmiljena, prekleta. Razbohoti svoje care. A za boga, daj mi ta trenutek spanja.

Lani se je o njem pisalo po dolgem in počez. Ni bilo bloga, da ne bi o njem razpravljal. Blogres to Blogres ono. Sama sem ga jemala precej z rezervo, pa ne zato, ker ne bi bil dobro zorganiziran ali da blogsfera ni tako pomembna, ampak enostavno sem vse skupaj jemala kot en hobi, način razvedrila. Potem me je pa kar malo šokiralo, ko sem videla odziv. Podjetja, mediji in na sploh širša javnost je dogodek vzela precej resno. O Blogresu se je govorilo še dolgo potem, ko se je sam dogodek končal. Letos pa… Beri naprej »

In svet je za nekaj ur lepši.

Vsa zahvala gre gospodu Marku Krofliču, ki je tale nori blog ponovno aktiviral. Pa ste že mislili da bo mir, ha ha. Nema, vaša nočna mora je spet tle

Verjetno, ne še čisto gotovo, obstaja pa zelo velika možnost, da se vidimo na blogresu in takrat dragi g. Kroflič častim rundo samo za vas.

Hvala še enkrat, lp

p.s. grem tuhtat kako bi po liniji najmanjšega upora prekopirala teme z novega bloga na tale stari….nasveti dobrodošli

p.s.2 tko prekopirala….edino komentarjev mi ni preneslo….za vse tiste, ki jih zanima kaj več lahko skočijo tja pogledat kaj so napisali….klikni na psevdolife

Tale je tudi dobra…a ni?
Ja je ja….nevem sicer kaj, ma mi pjaže……ali je to glas ali je ritem ali je jezik na sploh….neki mi je pač všeč….

čeprav…..ne razumem ravno o čem poje

Mah kaj čem sploh pisat. Pride dan ko mi ni.

Ko je vse tako rekoč brezveze. Grem.

Pod tuš……gledat une usrane ploščice, ha ha….

Pol pride obisk…..pol ko gre pa še kaj napišem….če me spet kaj kam ne odnese….

Ta blog je pa itak vsak dan bolj blesav. Vsaj danes. Bom vidla kako bo izgledal jutri….

Po tvojih gibih in poljubih. Po tvoji nežni roki in mehkih ustih. Voda rahlo kaplja po mojem telesu, roke drgnejo peneče se milo. A še vedno dišim po tebi. Pod tušem sva tišina in jaz, rahel šum pretakajoče se vode. In misli, ki ne zmorejo izbrisati tvojega vonja. Prepita z naslado. Zbegana, ker te ne sperem, pozabim na dan, ki je zunaj za vrati. Prazno strmim v zid obdan s tistimi grdimi ploščicami, Beri naprej »

In sem našla prevod…..in vem da ne govori o čebuli ali grahu……ma….

Tista zadnja kitica…..pa sploh vse ostale….mislim zakaj….ti je bilo res tako dolgčas…. ali…

No ajde….sem poslušala….in še enkrat preposlušala, pa zdaj poslušam in potem bom spet poslušala….

Sej veš non ho niente da fare…..

Bye

Danes me ni, ker gremo v hribe. No ja na bližnji grič. Ja, vem, skoraj do vrha se lahko zapeljemo z avtom, to bomo tudi storili. Ampak vseeno, zjutraj smo si privoščili malo daljši spanec, potem pa v miru na izlet. Ne, res ni daleč, takoj bomo gor, seveda več kot dve uri tam ni kaj početi. No ja mogoče kavica dve, pa nekam se bo potrebno odpeljati na kosilo, ne da se mi še kuhati potem. So mi povedali ja, da je spodaj odlična krčma, mogoče pa se ustavimo prav tam. Ne, ne bomo dolgo jedli, toda hiteli tudi ne. Vem ja, okrog osmih bom že doma, ampak saj veš, človek pride utrujen, pa prej ko se stuširam pa zrihtam za ven bo že pozno. Ne saj se ne bi neki zelo rihtala, sam vseeno, sej veš tamalega je treba tudi okopat, pa uspavat, pa pravljica, pa nevem če bom imela varstvo. Ne danes res ne morem. Bova drugič šla nekam na drink. Jutri? Uhh, jutri bo težka. Že cel teden nisem nič naredila doma. Zgodaj moram vstati, moram v trgovino, moram pospravit, moram nekaj skuhat za jest. Ja vem, da je nedelja, ampak sej veš, potem je ponedeljek, pa šola, pa fajn je da sva s tamalim mal skupaj. A to danes? Ma to je bilo kar tako, da je bla familja na kupu, saj veš kakšna je moja mami, vedno tarna, da se nič ne vidimo. Da bi prišel ti mimo? Ja fajn, lepo bi bilo, ampak nočem, da te vidi tamali. Dej počaki, da bom kak dan sama doma, pa te pokličem. Ja res te bom poklicala, saj veš da bom. Ma dvomim, da ravno v ponedeljek, delam pozno v noč, ja v torek pa zjutraj. Popoldan ma mali nogomet, pozno se bova vrnila, pol mi pa ni več. Ja seveda, čim utegnem te pokličem. Ja res ja, sam razumi, da sem mal v gužvi. Mogoče se mi naslednji teden mal sprosti. Če ne pa ob priliki. Bova na vezi. Ja, tudi ti se lepo imej in ne ne bom te pozabila poklicati, čau.

“Mami kdo je bil?”

“Ah nihče, iz službe so nekaj rabili”

Minili sta dve leti od kar te ni. Nevem kako, niti kdaj a že dve leti sta za mano. Vrgla sem se v delo in skrb za otroka. Zasovražila sem sebe, tebe in vso moško populacijo. Nihče se me ne sme dotakniti, nihče me ne sme objeti. Na povabila odgovarjam z odločnim NE, ko pogovori nanesejo na zapeljevanje zbežim. Potuhnila sem se v svoj svet in vsa moja socializacija z okoljem se je preselila v virtualni svet. Tam sem bila svobodna. Lahko sem se sprostila, čustvom dovolila da oživijo. Tistim, ki niso spraševali sem dovolila naprej, ostali so pristali na ignore. Seznam se je kmalu skrčil na dva ali tri virtualne sogovornike. Potem se mi je pa kar naenkrat zazdelo, da je vse skupaj ena velika kozlarija. Zato sem ti povedala, da me ne bo več. Želel si mojo telefonsko številko, pojma nimam zakaj so jo moji prsti natipkali na ekran. Tebi in še dvema uporabnikoma. Res ne vem zakaj a očitno je tako moralo biti.

Minila sta mesec ali dva in vse je potihnilo. Odrezala sem s tabo in ostalim virtualnim svetom. Ponovno sem se potuhnila vase. Potem pa si poslal sms sporočilo. Beri naprej »

Po temačnih stopnicah sem se vzpenjala v prostore od koder je prihajala prijetna glasba in nejasna govorica ljudi. Roka mi je mlahavo drsela po ograji, oči pa so strmele v počasne korake pod seboj. Neprepričljivo in počasi sem se premikala navzgor. Glava je bila težka, misli nejasne, udi okrnjeni. Pred vrati sem si obrisala poten obraz in s prsti otipala suhe ustnice. Ni me brigalo kako izgledam, vse kar sem hotela je to, da me vidijo tam. Da me vidi ona. Da me vidi on.

Vstopila sem. Glasovi so potihnili. Gruča ducata ljudi se je zastrmela vame. Pogledi so govorili glasneje kot vsa tišina. Sekunda, mogoče dve, sta trajali celo večnost. Nepremično, brez kakršnega koli izraza na obrazu sem stala tam, sredi prizorišča, sredi ljudi, ki jih nisem več poznala. Čeprav so mi ravno tej ljudje še včeraj pomenili vse.

Začutila sem roko na ramenu, nekdo me je potegnil k sebi, Beri naprej »

Prazne, puhle besede. Okrog in okrog same doneče besede. Jaz govorim, ti govoriš, vsi govorijo. Besede. Bi, bom, ne morem, bla, bla, bla, bla….

Brez vsebine, brez pomena. Vržene tja v en dan. Redki še stojijo za spregovorjenim. Redki še znajo obmolkniti ko so besede od več. A masa se ne ozira, sama sebi blebeta, brez da bi prisluhnila povedanemu, brez da bi slišala izrečeno. Čemu toliko glasov če pa niso potrebni. Trošenje energije, izčrpavanje tistih, ki zares prisluhnejo. Zamanj. Vsi kujejo črko ob črko, derejo se v ta pobesneli svet, da bi jih le kdo zaslišal, da bi se zaslišalo le njih, nad vsemi, nad vsem, nad gromom in nad strelo, nad viharnim nebom, da le vsi slišijo praznino njihovega odmeva. Brez vsebine.

Tak si ti. Votel in razglašen. Beri naprej »

Dans bi pa na tole….me kar premika….škoda da ne bereš…škoda da mam nočno…škoda da si na terenu….škoda da nikol ne utegneva nabit česa podobnega…no ja…nabiti že uspeva ampak ne tole, ha ha….v glavnem, meni se zdej premika na tole….

am….ja no….push me….